Čudovito spoznanje
Smo na dopustu. Včerajšnje spoznanje si zasluži zapis na blogu, saj sem uvidela, kako prijetno je lahko druženje s svojimi otroki, ko znaš pogledati iz njihove perspektive, ko si dovoliš, da jih vidiš in slišiš prav takšne kot so in je sobivanje z njimi ena sama radost.
Naj povem, da zapis nikakor ne temelji na obsojanju, saj sem sama pred tremi leti delovala še na popolnoma enaki ravni in sem bila nezmožna pogledati na dogajanje iz druge strani. Sedaj pa vidim, kako lepo je, ko je drugače. In morda spodbudim tudi kogar od vas, da se odloči za drugačno pot… 
Bili smo na bazenu. Sama sem imela v rokah knjigo, zato sem mojega malega frajerja na to vmes opozorila in mu rekla naj ne šprica proti meni (nato pa uporabila povedi iz spodaj zapisane tretje točke).
Tam je bil tudi oče in njegov triletni sin. Več prisotnih ni bilo. S sabo imamo dve mehki vodni pištolci, ki sta nam vsem v veliko veselje. Izposodil si jo je tudi triletni deček. – Deček zelo dobrovoljen in nasmejan, že po očkah in vsesplošnem dogajanju sem opazila, da je deček precej nagajiv.
Da nadaljujem… Oče začne kaj hitro dvomiti v to, da je dobra ideja to, da ima otrok v rokah pištolo. Začne mu govoriti: ‘Ne špricaj sem (proti ležalnikom op.p.). Tukaj smo ljudje in nas boš zmočil.’ V vmesnem času pride blizu Neža in dečku ponosno pove… -Vauuu…bravo, poglej, mavrico si narisal.
Deček ves navdušen to pove očetu in nadaljuje z risanjem mavric. Po tleh. Res je bilo v najini smeri, mavrice so bile vedno bližje ležalnikom. Oče gre bližje in nadaljuje z navodili, da naj ne šprica v to smer. In, ko otrok želi narisati še eno mavrico, nehote pošprica očeta.
Oče je odreagiral precej jezno. Z zelo jeznim in glasnim odzivom. Dejal mu je nekaj v smislu: -Zdaj pa dovolj. Zmočil si me. Mokre hlače imam. Kaj naj zdaj naredim? Vzel mu je pištolo in otroška radost se je – končala. Oče pa je zagotovo nadaljeval z dnevom bistveno manj zadovoljen…
Torej, ja… tudi sama bi pred leti odreagirala nekako tako. Tako zelo razumem in čutim tega očeta. Sedaj pa vem, da se da drugače. 
Kaj je v mojih očeh sedaj drugače?
1. Ocenim situacijo. – Če sem ob bazenu, zunaj 35 stopinj. Četudi sem zmočena od vode… se spomnim, da sem ob bazenu. Voda je. Posušilo se bo. In takoj se zavem, da ta situacija ni vredna jeze, slabega počutja mene ali mojega otroka.
2. Aktivno in s predlogom se vključim že pred nastalo neprijetnostjo. – Že, ko otrok začne špricati v smeri proti ležalnikom ga prvič opozorim. Če ne zaleže, grem do njega in ga preusmerim na špricanje na drugo lokacijo ali mu dam kakšno ‘ful dobro’ idejo… 
3. Skušam se izogibati besedi ne. – Ne uspe mi vedno, ampak vseeno se trudim uporabljati povedi v smislu…
* Špricaj proti drevesom.
* Riši mavrico na kamenčke.
* S pištolo zalij travico, zelo ti bo hvaležna.
* Pošpricaj atija v vodi.
* Da vidim, če z vodo iz pištole zadeneš tisto drevo /atija v vodi…
* …
In ta zapis… ni samo zapis tja v tri dni. To so dejansko uporabljeni načini reševanja te dotične situacije, ki sem jih sama izvedla kakšno uro pred tem dogodkom. Pri mojem dve in pol starem frajerju. Jaaa… potrebnih je bilo več ponovitev. Pa tudi mokra sem bila vmes. Voda se je posušila, moje ponovitve pa obrodile sadove, saj se danes s tem nismo več ukvarjali. Ena sama poved v smislu tretje točke je bila dovolj, da se je spomnil in razumel. Najin odnos je ostal nepoškodovan. Jaz pa umirjena, hvaležna in zadovoljna.
Yes… zmoremo. Vsi zmoremo. 
p.s. Časovnice se ne ujemajo, ker je bil zapis ustvarjen že v času dopusta. 🙂
