Kako se umiriti v kočljivi situaciji?
Če pomislim nase pred kakšnim letom, dvema ali tremi, vedno najprej pomislim na to, kako neizmerno hvaležna sem, da sem se podala na pot raziskovanja in učenja o sebi, vzgoji, otrocih,… Takrat se zavem, koliko lažje mi je sedaj. Sedaj, ko zmorem svoja prepričanja in neke nesmisle, ki mi rojijo po glavi, zaustaviti in jih kritično presoditi. Sedaj, ko se zmorem v ključnih situacijah umiriti in poiskati rešitev, ki je najboljša možna za vse vpletene.
Pot do tega je bila precej dolga. Bila je precej ‘ovinkasta’. A če napišem v prispodobi… iz njivske poti smo preko makadamske ceste z velikimi luknjami in preko makadamske ceste brez lukenj prispeli na asfaltirano cesto z občasnimi razpokami.
Sama velikokrat govorim o lastnih prepričanjih, ki se jih velikokrat ne zavedamo.
Od sebe pričakujemo, da bomo v nekem dnevu naredili to in to na točno določen način. Pričakujemo tudi, da se bodo ljudje na naša navodila, komunikacijo odzivali na točno določen način. Včasih si že v glavi pripravimo scenarij kako bo nek pogovor ali situacija tekla. Ko se to ne zgodi, pa občutimo krivdo, razočaranje, jezo,… Takrat izgubimo voljo do nadaljnjega delovanja v smeri naših ciljev in izpolnjevanja želja.
Torej, kaj je tisto, kar nas lahko dvigne nad omenjeno situacijo?
Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ki je nismo predvideli se vrnimo nazaj na začetek in se vprašajmo:
ZAKAJ JE ZAME TO POMEMBNO?
JE TO POMEMBNO TUDI ZA DRUGE?
ALI BO TOČNO TA NAČIN/REŠITEV NAJBOLJŠA MOŽNA ZA VSE VPLETENE?
KAJ LAHKO NAREDIM DRUGAČE/BOLJE?
Primer:
Verjetno se je že vsakemu izmed vas z majhnimi (ali malo večjimi) otroki zgodilo, da ste se ob odhodu od doma vznemirjali. Iskali neko določeno stvar in povzdigovali glas eden nad drugim: ‘Pohiti že.’, ‘Ne vidiš, da se nam mudi.’, ‘Pa kaj lahko že gremo.’,… (Primeri so vzeti iz našega življenja.)
V takšni situaciji se kaj hitro zgodi nasprotni učinek. Otroci se usedejo na tla in se umirjeno in reeeees počasi obuvajo. Ali se odpravijo iskat kakšno igračko, točno določeno, ki je ne najdejo…ker res dolgo že ni bila v uporabi. Ata živčen, mama nervozna, drugi otrok joka…
Ja, včasih so bili odhodi od doma točno takšni.
Sedaj vem, da so bile takšne situacije trenutki, ko mi je Neža kazala, da je ta situacija priložnost za učenje. Sedaj vem, da me je učila, da zmorem drugače. Sedaj vem, da sem ravno to potrebovala.
In sedaj oba z možem veva, da takšne reakcije nimajo popolnoma nobenega smisla. Čeprav se včasih še vedno prikrade tista gospa nervoza v najine glave, se znava umiriti. To ne pomeni, da se kdaj pa kdaj ne zaletiva in že začneva z ‘napekanjem’. Sva pa na tisti točki, ko se oba že znava ustaviti. Zadihati. In pogledati na situacijo iz druge strani.
Zakaj je zame to pomembno? – Ker ne želim zamuditi.
Je to pomembno tudi za druge? – Nismo vezani točno na minuto. Vsi smo si vzeli čas. Četudi bomo zamudili, ne bo zaradi tega nihče prikrajšan.
Ali je kričanje najboljša možna rešitev v tej situaciji? – Ne, nikakor. Otroka bosta kričala, midva vznemirjena.
Kaj lahko naredim? – Vdihnem in izdihnem. Poslušam otroka, kaj je tisto, kar želita. Če se da, jima to omogočim, če ne, se z njima skušam v miru pogovoriti.
Sedaj, ko sem umirjena*, lahko pomagam svojima otrokoma, da uredita vse potrebno in sta pripravljena na odhod. Nato še sama uredim potrebno in gremo.
Čas in energija, ki ju porabimo za mirno razrešitev nastale situacije je vsekakor manjša, kot če bi za spodbudo in razrešitev situacije uporabljali besede: ‘Daj, gremo že.’, ‘Pusti zdaj to, tega ne rabiš.’, ‘Nehaj, nimamo časa.’…
V zapisu je omenjen primer, ki se je pred nekaj časa pri nas pojavljal kar pogosto. Sami lahko pomislite na situacije, ki se dogajajo pri vas in omenjena vprašanja uporabite tudi takrat. Če se vam pa zdijo nerešljive ali preveč kompleksne, da bi si s temi vprašanji lahko pomagali, pa mi lahko pišete na simona@srcnopopotovanje.si.
Simona <3
*Dodatno podporo pri umirjanju pa vam lahko nudijo tudi Srčne kartice za starše, ki jih naročite na tej spletni strani pod zavihkom Trgovina.
